Blog supermame – 2. del

Petek, 26. 5. 2017, 22.58. Za mano je pester in naporen dan. Nič ne de, od jutri dalje bom nadoknadila. Končno gremo namreč na dopust! Vse imamo že pripravljeno, zloženo, postavljeno v prtljažnik, zdaj nas pa le še čaka malenkostna kolona na meji in pripravljanje prikolice. Kaj vse sem doživela danes, da sem prišla do tega pomirjenega trenutka!

Jutro je bilo … burno. Iskala sem drugo, bolj primerno besedo, a je ne najdem. Burno. Mala je želela na vsak način za zajtrk jesti pico, ki je seveda nisem pripravila, mulc pa je celo jutro buljil v telefon in si dopisoval s svojo novo punco. Baje je to ena iz njegovega razreda, imena ne vem, ga je pa smešno opazovati, kako pordeči vsakič, ko mu telefon zacinglja. Gremo, hop! Po sosedove trojčke in proti šoli, še zadnjič pred odhodom na morje. Pa ravno danes nas je presenetilo deževno vreme in pred nami je en manjši avto na spolzkem cestišču skorajda zaneslo, jaz pa sem neprestano razmišljala: »Kako super občutek je, ko se počutiš varen v avtomobilu in veš, da se nanj lahko zaneseš tudi ob največjem nalivu in poplavah na cesti.«

»Kako super občutek je, ko se počutiš varen v avtomobilu in veš, da se nanj lahko zaneseš tudi ob največjem nalivu in poplavah na cesti.«

V službi je bilo petkovo – delavno. Po končanem delovniku sem pohopsala otroke iz šole in vsakega peljala na svojo popoldansko aktivnost. Ta mala še vedno obožuje klavir, mulc bo pravi košarkar. Že zdaj je visok, kaj šele bo čez nekaj let. Miho sem pobrala doma in skupaj sva se odpravila v nakupe za naš dopust. Kupiti sva morala nove ležalnike za plažo in nove senčnike, potem pa se je Miha spomnil, da morava zaviti še v drugo trgovino po palete, saj ima v mislih nov »naredi sam« projekt, ki ga bo postavil na morju. Komaj čakam! Z veseljem ga opazujem in se slinim, ko ustvarja …

Ravno sva se odpravljala proti domu, ko je klicala ta mala: »Mamiii, avtobus sem zamudila, naslednji je šele čez pol ure. Bi me prišla iskat?« Kaj pa naj storiva drugega, seveda, da sva se odpeljala ponjo, in prav smešna ter začudena je bila, ko je zagledala cel kup nove počitniške krame v prtljažniku. Spet zazvoni telefon. »Mami, gleženj sem si zvil. Bi prišla pome, prosim?« Mulc si ga je spet poškodoval in iskreno upam, da bo tokrat bolj miroval ter ubogal nasvete zdravnika. Tolaži me, da mu bo slana voda na morju pomagala. Ko sva prispela pred telovadnico, je z njim čakal še njegov soigralec. »Lahko peljemo še njega?« Z Mihom sva nakazala z glavo, naj vržeta športne torbe v prtljažnik ter se usedeta na zadnje sedeže. Težava s prostorom? Kaj je že to? Nimamo problemov s tem. In veš kaj še? Še v knjižnico sem si drznila spotoma, kljub temu, da so moji nejevoljno godrnjali, da bi radi čim prej domov, in iz nje privlekla polno platneno vrečo novih počitniških romanov, ki jh bom nesla s seboj na morje. To bo uživancija!

Na parkirišču pred hišo je imel mulc nekaj težav pri sestopanju iz avtomobila, saj ga je gleženj močno bolel in smo pred vrati potrebovali nekoliko več prostora, da sva se oba z Mihom postavila vsak na svojo stran ter mu nudila oporo. Še sreča, da imava na avtu drsna vrata, ki niso ovirala njegovega sestopanja, midva pa sva se mu lahko brez težav približala.

Še sreča, da imava na avtu drsna vrata, ki niso ovirala njegovega sestopanja, midva pa sva se mu lahko brez težav približala.

Doma nas je čakala naša doga in prešinilo me je, da jo moramo peljati še k veterinarju, da jo preventivno cepi proti srčni glisti, preden se odpravimo na morje. Po hitrem postopku sem jo natovorila v boks v prtljažniku in v pol ure sva že bili nazaj.

Po večerji je sledilo pakiranje in nalaganje prtljage v avtomobil. Po navadi si pred tem sestavim seznam stvari, ki jih pod nobenim pogojem ne smem pozabiti nesti s seboj, letos pa me to sploh ni skrbelo, saj sem vedela, da s prostorom v avtu ne bo težav in lahko vanj zmečem, kar mi srce poželi. Najprej sva utrdila boks, da se bo doga z nami varno pripeljala do cilja, nato pa smo vsi skupaj začeli prinašati in prinašati. In prinašati. Rezultat je, da s seboj nesemo skorajda celo hišo plus še nekaj dodatnih vrtnih stolov, na katerih bomo uživali v prijetnih obmorskih večerih, nismo pa pozabili niti na rolarje od ta male in na Mihino kolo. Tokrat s seboj nimamo mulčeve rolke, saj mu s poškodovanim gležnjem ne dovolim izvajati umetnin v zraku, sem ga pa morala veliko časa prepričevati, naj odmisli idejo o kakršnemkoli gibanju na morju.

Rezultat je, da s seboj nesemo skorajda celo hišo plus še nekaj dodatnih vrtnih stolov, …

In ob koncu dneva me preseneti mulčeva prošnja: »Mami, gre lahko z nami na morje še Tina?« Po šoku, ko sem končno izvedela njeno ime in dojela njegovo vprašanje, sem se obrnila proti polnemu avtomobilu in pritrdila: »Seveda, še imamo prostor.«

 

Iščete nov (ali rabljen), prostoren in varen družinski avto? Preverite avto oglase na bolha.com, na voljo je več kot 4.700 oglasov!

AVTO OGLASI

Menu